Strukturna kriza avtorske pravice, 1. del

Prenesi PDF

Avtorska pravica je vrsta intelektualne lastnine. Beseda "avtorska pravica" ni najbolj posrečen prevod izraza "copyright" (pravica do kopiranja izvoda), hkrati pa je tudi zavajajoča, kot da bi bil osrednja oseba avtor, ne pa imetnik pravice do kopiranja. Avtor je vsekakor imetnik moralne avtorske pravice, vendar je zelo redko tudi imetnik materialnih pravic. Moralne avtorske pravice nimajo tržne vrednosti in so s stališča družbenega sistema, v katerem šteje le denar, nepomembne. Stališče do avtorske pravice je odvisno tudi od poslovnega modela, kot sta npr. model "dolgega repa" ali model "zastonj". Model "zastonj" velja predvsem za ekonomijo interneta in je po okusu net generacije, ki je že vajena brezplačnih storitev, hkrati pa nima rada avtorskih pravic in, širše gledano, varstva intelektualne lastnine. V primeru informacij v kiberprostoru je narobe skoraj vse, kar mislimo, da vemo o intelektualni lastnini. Modro bi bilo razglasiti moratorij nad zakonodajo in mednarodnimi sporazumi o zaščiti intelektualne lastnine, dokler ne razvijemo ustreznih konceptov za kiberprostor. Področje avtorske in sorodnih pravic je polno protislovij. Veljavna (tradicionalna) paradigma avtorske pravice, ki jo predstavlja doktrina Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), je v strukturni krizi. Avtorje unilateralno izkoriščajo imetniki avtorske pravice in pred takšno prakso jih je treba zaščititi zakonsko in drugače. Kontroverzni Trgovinski sporazum za boj proti ponarejanju (ACTA) iz leta 2011 je poskus opredelitve "zlatih standardov" v zvezi z uveljavitvijo Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) iz leta 1994, ki predstavlja minimalni okvir za uveljavljanje teh pravic na mednarodni ravni. Ameriški zakonski predlogi, katerih namen je preprečiti, da bi tuje spletne strani kršile avtorske pravice, ter podoben avstralski zakon, sprejet junija 2015, predstavljajo grožnjo svobodi izražanja in prostemu dostopu do online informacij, ki sta na internetu sicer zajamčena, in to ne le uporabnikom v ZDA, temveč povsod po svetu ter škodijo svobodnemu in odprtemu internetu. Strukturna kriza avtorske pravice je povezana predvsem s tem, da zakoni ščitijo imetnike avtorskih pravic, ne pa avtorjev zaščitenih del; najbolj izrazito se to kaže pri delih neznanih imetnikov avtorske pravice (osirotela dela). Veljavna zakonodaja o avtorski pravici in sorodnih pravicah vpliva tudi na vsebino baz podatkov s polnimi besedili. Potem ko so v Evropi začeli mednarodno tržiti baze podatkov, sta v EU avtorskopravna zaščita baz podatkov in uskladitev zakonov s tega področja postali pomembnejši. Povezanost avtorske pravice in sorodnih pravic z nalogami knjižnic se kaže predvsem v odnosu do prostega dostopa do informacij, cenzure, pravice dajanja v najem in posojanja, zaščite zasebnosti, kulturne dediščine in poklicne etike. Tehnološki ukrepi za varovanje avtorskih del so močni generatorji digitalne sence. Koncept avtorske pravice, primeren za digitalno dobo, je hrvaški informacijski znanstvenik Božo Težak predvidel že konec šestdesetih let 20. stoletja.

Sorodne objave